Jakob je ob dnevu mučenikov zapisal: »Barbari se je pri tem treningu pridružila njena »mučeniška« polovica, ki pa ni bila vselej tako poskočna, natrenirana in živahna. Dobila ga je kot pravega mučenika in ga z dodatnim mučenjem spremenila v pošast, ki sedaj trenira vsaj toliko, če ne še več kot ona. Že nekaj časa jo nagovarjam, naj napiše blog o tem, kako ji je to uspelo in obljubila je, da ga bo. Za vse tiste, ki mislite, da se moških ne da spremeniti. Hahaha.«
In končno je tu. Blog. Dejstvo je, da vsi včasih potrebujemo brco v rit. Če hočemo ali pa ne. Za vse, ne samo za šport. Vedno je nekaj, kar nas žene naprej, a velikokrat ne pridemo do »n« od naprej, zato ker nas ni nihče ni »b« od brcnil. Tako nekako se je začela tudi zgodba o »moji pošasti« in tudi tako je prišlo do tega, da sem končno to zgodbo napisala.
Andrej (moj mož, če še kdo ne ve) je kot otrok treniral rokomet. Vedno je bil športnik. Tudi, ko sva se še zelo mlada spoznala, je bil večji športnik kot jaz. Potem pa se je v času, ko nisva bila v tako tesnih stikih, malce zapustil. Povedano na zelo prijazen način (malce veliko).
Ko sva leta 2012 pričela najino skupno zgodbo, je doživel svoj prvi »bum«. Če je želel biti moj partner, je pač moral na Ljubljanskem maratonu preteči pol maraton. Ja, taka sem! Bil je priden, začel je teči in obiskovati moje skupinske vadbe. Vsak začetek je težak: tek s tempom 8:00 minut na kilometer, na aerobiki ga je po petih minutah že skoraj pobralo. Ko se sedaj spomni s kakšno hitrostjo je tekel, skoraj ne more vrjeti, da je šel res tako počasi, da ne omenjam kako je napredoval kondijcisko in koordinacijsko pri vseh skupinskih vadbah.
Na koncu je leta 2012 komaj preživel Ljubljanski maraton (21,1 km) v času 2 uri in 16 min. Potem sem jaz zanosila. Dvakrat. Obe zaporedni nosečnosti sva ves čas skupaj tekla in moj nosečniški tempo mu je več kot ustrezal. Leta 2014 sva nato skupaj tekla polovičko na Ljubljanskem maratonu. No, skupaj sva štartala, potem sem ga pustila za sabo kljub temu, da sem bila noseča in imela še oba starejša otroka v vozičku.
Tri leta kasneje v Madridu, je tekel na 10km razdalji in v cilj ponosno prišel s časom 00:55:05. Prvič se je na tej razdalji spustil pod eno uro. Ampak vedno je nekaj kar te žene, in sploh če te žene žena, nimaš izbire. Novembra istega leta je v Las Vegasu, med tem ko sem sama odtekla cel maraton, je on svoj najboljši čas na 10 km izboljšal še za dve minuti.
Mesec kasneje smo se preselili. In kot dobra žena sem mu kupila tehtnico. Danes, je gospa tehtnica boljša prijateljica z njim, kot z mano tako, da tista varijanta, vse se vrača, vse se plača še kako drži. Takrat pa je bil cilj, da ga spravim v red. Poleg tehtnice sem mu servirala še plan treningov. 4x na teden po 40min. Brez izgovorov. Če čez dan nisva naredila treninga, sem ga zbudila tudi ob desetih zvečer (ko je zaspal pred televizijo), tudi ob enih, dveh ali treh ponoči, da sva trening izpeljala. Jep in sva. Vse sva naredila.
A če se je kaj pritoževal. Kaj mislite? Ni upal! Šport je s časoma vzljubil nazaj. Šport je ponovno postal način življenja. Šport je nekaj brez česar, si sploh ne predstavlja več dneva.
Imejte v mislih, da te vrstice pišem jaz in da je to pogled skozi moje oči. Seveda, me je v sebi večkrat (dnevno) preklel (predvidevam), ampak vse je (bilo) za dober namen.
Leta 2018 na Havajih je bil najin prvi dopust, ko sva vse dneve tekla skupaj, ne več ločeno. Ker ponavadi sva tekla skupaj prvi kilometer in potem je šel vsak svoj tempo. Po teku sva še dve uri preživela v fitnesu, najboljši dopust ever. Ja, tako je (pri nama), ko greš brez otrok na dopust, ceniš čas, ki ga lahko skupaj nameniš za trening(e). To nama je najbolj všeč. Prva stvar po tem, ko se zbudiva, športava, nato kava, kej fajn pojest in nato vse ostalo.
15.4.2019 sem na svojem Facebook profilu zapisala:
»About yesterday«. Andrej svaka čast. 21ke je začel tečt samo zaradi mene. Sej veste, happy wife, happy life. Njegovi začetki so bili s časom 2uri 15min+. Nikoli ni maral tečt, a glej ga zlomka, sčasoma je tek vzljubil. Sicer so njegova kategorija 10km razdalje, ampak 1x na leto sva dogovorjena za 21ko. Kar se mora ni težko. Že lansko leto oktobra, je v Ljubljani pretekel pol maraton v času 01:55:04 (prvič se je spustil pod mejo 2h), včeraj pa je na Istrskem maratonu, ki ni med najlažjimi (klanci), tekel čas 01:41:49.
Kaj se je zgodilo. To ni bila njegova edina 21-ka to leto. Še 2x jo je pretekel. Ampak prostovoljno. Zadal si je, da me prehiti.
Boj se je nadaljeval na različnih prizoriščih. Septembra 2019 sva tekla v Disneylandu v Parizu 21,1km. Jaz sem prišla v cilj s časom 01:31:32, Andrej pa je prišel v cilj s časom 01:33:38. Nato sva le mesec kasneje tekla še na Ljubljanskem maratonu in to je bil njegov trenutek.
Lahko se zgovarjam, da sem jaz vmes tekla še cel maraton v Chicagu, ampak nimam pravice, piše pa zato, da veste = izgovor). Andrej je v cilj prišel s časom 01:29:52, jaz pa 01:33:38. Za ta čas, res kapo dol, klanjam se še zdaj. Tek pod 1 uro in 30 min na pol maratonu je za rekreativca vrhunski dosežek. Sej vem, sej vem. Dober trener. Hvala hvala. »Dobra roba se sama hvali«.
Nato je prišlo koronsko leto 2020. Ker je vedno nekaj, kar te žene. Je mene to, da nekje ga pa lahko še prehitim. Recimo. Ne vem niti jaz. Se mi zdi, da morda pa le imam šanso. Morala bi tečt v Parizu, oba 42,2km. Zaradi korone je vse odpadlo. Še zdaj ne veva kako bi se izteklo. Sva pa še vedno prijavljena na ta maraton, tako da ta tekma med nama še bo. Brez skrbi. Kaj mislite. Me po prehitel tudi v »moji« disciplini 42,2km?
Kljub večini odpovedanih tekem lani, so organizatorji uspeli izpeljati Konjiški maraton, kjer sva oba tekla na 10km razdalji. Nisva niti planirala, pa je prijatelj zbolel in nama čez noč podaril štartni številki. Andrejev čas 00:39:32, moj 00:44:25. Na 10km me je pihnil za 5 min. LOL. Takrat sem bila kar vesela, da Ljubljanskega maratona ne bo. Ker si nisem niti upala pomisliti, za koliko bi me prehitel na 21km razdalji.
Skupaj športava, to je najina sprostitev, skupaj tekmujeva, a največjo borbo imava med sabo, eden proti drugemu. Kar pa je meni osebno še najljubše. Ni Šmarne gore brez tega, da se nebi dajala kdo bo hitrejši, ni enega teka po domačem terenu, da ne bi en drugega spodbujala, vlekla iz sebe zadnje atome moči, gnala dalje, ni enega treninga v Spletni Šviclnici, da nebi bilo tekme v tem kdo naredi več burpeejev… Ampak vse do te mere, da je eden zaradi drugega še boljši, močnejši, srečnejši.
In še zadnja stvar. Lani smo šli tri vikende zapored na Triglav. Prvi vikend sva šla sama čez dan, nato dvakrat z družbo (na sončni vzhod). Jaz bi z veseljem vmes še malo naravo gledala in malo fotkala, Andrej pa je imel drugačne načrte: »A si pršla na trening, ali si se pršla slikat, še dobr da gremo naslednjič na vzhod, ker bo pol časa tema«. Njegov »slavni« stavek: »Eni grejo na pohod, drugi grejo v hribe, mi pa na trening v gore«. Neto čas izhodišče Krma – Aljažev stolp 3ure 27min.
Dragi moj, sam tako naprej. Gas in s polno paro. Povsod. Ne samo v športu.
P.S. Tudi če jamram, da me preveč ženeš. Je že ok. Mi je všeč. V bistvu obožujem to.
Mhm, mhm… Ja, situacija se je obrnila čez leta. Sedaj je on tisti, ki mene preganja in ne obratno.
Barbara
#outofcomfortzone