23/9/2020 : Dan slovenskega športa. Državni praznik. Končno, je šport dobil svoj praznik. Ni sicer dela prost dan, zato (ugibam), večjemu delu populacije (op. lahko se motim), ni bil to kaj prida poseben dan.
Jaz si brez športa ne predstavljam življenja. Niti si ga nikoli nisem. Tudi moj podmladek je “obseden” s športom, podobno kot sem bila sama v njihovih letih. To, da se otroci premalo gibajo ni kriv sistem (no, je tudi), ampak (v večini) starši. Če s(m)o starši športno aktivni bodo otroci zagotovo sledili. Otroci so naše ogledalo. 30min vadbe na dan je le 2% vašega dneva. Prepričana sem, da vsaka družina dnevno za (skupno) gibanje lahko najde najmanj 30min časa (ne glede na tempo življenja).
Vem, da bi vsi raje za državni praznik imeli dela prost dan, morda bi se ta dan družinsko, popolnoma vsi odpravili na “športni dan”. In to me osebno najbolj zmoti, ostalo bi le pri tem dnevu. Zakaj? Zakaj, ne more postati vsakodnevna navada. Ne razumem, res ne. Na socialnih omrežjih lahko “visiš” po ure in ure (no, 30min zagotovo), nimaš pa 30min v celotnem dnevu za šport?!
Menim in upam, močno upam ter verjamem, da lahko od tega državnega praznika vsi odnesemo veliko več. Največ pa naši otroci. Mi smo njihov zgled. Oni so naše ogledalo. Pika.
Naj bo 23/9/2020 opomnik, da ste nekaj začeli. Da ste začeli z gibanjem. Z bolj aktivnim življenjem. S prvim pravim korakom k spremembi. Vsi kot celota. Šport je zakon! In verjemite mi, čez leto dni boste veseli, ponosni in zadovoljni, da ste pričeli danes.
Barbara